Cikel In sonce bo spet posijalo... sva z                                                                        
Andražem Babškom oblikovala kot zaključek
najinega sodelovanja na Konservatoriju za glasbo in
balet Ljubljana. S tem zapirava Ljubljansko
poglavje, saj naju v prihodnosti čakajo novi izzivi v
Salzburgu, s tem pa tudi možnosti za sodelovanja
tudi z ostalimi študenti na Mozarteumu, ki so zaradi
želje po najvišji glasbeni izobrazbi prispeli v
Salzburg s celega sveta.
Cikel sva zasnovala kot preplet cerkvenih in
posvetnih del, saj sva želela prikazati kako glasba iz
obeh svetov nosi enako sporočilnost – upanje v
boljši jutri in brezpogojno ljubezen – bodisi
medsebojno, ali do sveta. V ciklu lahko slišimo nekaj
najbolj poznanih molitev, ki so jih v glasbo prenesli
Antonin Dvoržak, Wolfgang Amadeus Mozart, Cesar
Franck idr. Največja posebnost tega programa bi
lahko rekli da so, na žalost premalokrat izvajani
Dolarjevi Psalmi. Program se z izborom iz
Dvanajstih duhovnih spevov (12 Geistliche Lieder)
Maxa Regerja, ki so napisana med drugim tudi na
ljudska besedila preplete v nemški del programa, v
katerem lahko slišimo prve znanilce tiste ljubezni,
po kakršni hrepenimo. Prvi ta svet trenutek iskre
ljubezni opiše Schubert v svojem samospevu Du bist
die Ruh, kasneje pa ta trenutek stopnjuje Gustav
Mahler v svojem samospevu Liebst du um
Schönheit, v katerem nas povabi, da razmislimo, kaj
ljubimo – ne lepote, ne zakladov ampak ljubezen.
Vrh, hkrati tudi končni dosežek tega hrepenenja je
Straussov samospev Morgen!, na besedilo Henryja
Mackaya, katerega prvi verz je bil izbran za podobo
tega cikla; le-ta oriše brezpogojno ljubezen, v kateri
bosta dva srečneža spet združena in ob valovih
modrih »brez besed si zazrla v oči in obdala ju bo
tišina sreče«.
                                                                  

​